IGNACIJ BORŠTNIK *1858 v Cerkljah,+1919 v Ljubljani, kjer je pokopan.
Ignacij Borštnik je bil rojen 1. julija 1858. Osnovno šolo je obiskoval v Cerkljah, gimnazijo pa v Ljubljani. Njegovo igralsko nadarjenost je opazil Ivan Hribar, saj je bil Borštnik uslužbenec njegove bančne podružnice Slavija. Utrl mu je pot do gledališča.
Borštnik se je leta 1882 v Ljubljani pridružil Dramatičnemu društvu. Prvič je nastopil z dramsko vlogo v enodejanki Svojeglaveži in se kmalu izkazal kot odličen gledališčnik. Vodstvo društva ga je poslalo na Dunaj v dramatično šolo, od koder se je leta 1886 vrnil v Ljubljano, vodil dramatično šolo in prirejal številne predstave v starem stanovskem teatru Dramatičnega društva.
Ob 25-letnici društva je bilo dograjeno Deželno gledališče ob tivolskem parku (današnja Opera) in ob otvoritvi leta 1892 je priredil ter režiral Jurčičevo Veroniko Deseniško. Pozneje je ustvarjal v Zagrebu, kjer je ostal 25 let, vendar je med tem velikokrat gostoval v Ljubljani. Deloval je pod psevdonimom Gorazd. Čas mu je naklonil vse večje vloge (Hamlet, Tartuffe, Rihard III.), kot Cankarjev Kantor je nastopil zadnjič.Najbolj zrela stvaritev gostujočega Borštnika je bila vloga Kantorja v Cankarjevem Kralju na Betajnovi.
Tik pred smrtjo se je vrnil v domovino, da bi igral v slovenskem gledališču in se posvetil vzgoji mladih gledališčnikov. Že bolan je blesteče odigral vlogo ritmojstra v Strindbergovi drami Oče. Kmalu po predstavi so ga odpeljali v bolnišnico, kjer 23. septembra 1919 umrl.
Borštnik je položil temelje slovenskemu in hrvaškemu realističnemu in naturalističnemu gledališču. Ni bil le igralec in režiser, temveč tudi pisec iger (Stari Ilija, Ni moj okus, Ponesrečena glavna skušnjava), prevajalec, filmski igralec, scenarist in pesnik (v pesmih, ki jih je objavljal v Ilustrovanem tedniku, je čutiti neizrekljivo hrepenenje po domači zemlji Gorenjski). V 37. letih, med letoma 1882 in 1919, je na gledaliških deskah oživil več kot 400 vlog. V slovenski kulturi je pojem tolikšnega formata kot Primož Trubar, Friderik Baraga, Anton Martin Slomšek, France Prešeren, Ivan Cankar, Jožef Plečnik, Jakob Gallus.
Na rojstni hiši je spominska plošča, v spominskem parku pa njegov doprsni kip.
