LOJZE ILIJA *1905 na Sp. Brniku, +1982 v Los Taquesu, Venezuela, kjer je pokopan.
Po poklicu je bil pravnik, vendar se je večinoma ukvarjal s politiko in bil urednik Slovenca. Bil je tudi sodelavec različnih revij, posebno Straže v viharju. Ob koncu vojne je emigriral v Južno Ameriko, kjer je nadaljeval s pisanjem. Prvo samostojno delo onkraj oceana je Huda pravda, kjer opisuje dogodke iz domovine v letih 1944/45. Črtice v zbirki Domače zgodbe (1958) pripoveduje v klenem gorenjskem jeziku. V romanu Gospod Šimen (1961 in 62) opisuje cerkljansko okolico v času župnikovanja Simona Robiča. Njegovo zadnje delo je zgodovinski roman Zadnji rabin v Ljubljani (1975). Večina njegovih del je izhajala pri Mohorjevi družbi v Celovcu, tostran Karavank pa niso bila zaželena. Zato so skoraj neznana.
