IVAN JONTEZ *1902 v Cerkljah, +1979 v Clevelandu, Ohio, kjer je pokopan.
Po prvi svetovni vojni se je preselil v Kanado, 1929 pa v ZDA. Od delavca je napredoval do uradnika in trgovca. Že od mladosti se je ukvarjal z literaturo. Urejal je več slovenskih listov v Ameriki, celo literarno revijo Cankarjev Glasnik. Velja za najplodovitejšega slovenskega literata v Severni Ameriki, saj je eden redkih, ki je tam izdal več samostojnih knjig.
Pisal je slovensko in angleško. Med slovenskimi deli sta poleg črtic in vrste daljših pripovedi najpomembnejša romana Senca preko pota (1940) in Jutro brez sonca (1949). Poleg proze je ves čas pisal tudi poezijo. Tematika njegovih pesmi je v začetku ljubezenska, kasneje socialna, včasih tudi religiozna. Med drugo svetovno vojno se je poleg lirike posvečal tudi epiki. Uspešen je bil tudi v otroških in šaljivih pesmih.
Kljub pomanjkljivi izobrazbi se je Jontez uspešno poglabljal v duševnost svojih junakov. Pomembno vlogo v njihovem življenju igrata naključje in usoda. Pogosto postanejo njegova literarna razmišljanja prave analize družbenih razmer. Že pred drugo svetovno vojno je bil eden najvidnejših slovenskih kulturnih ustvarjalcev v Ameriki, po njej pa v domovini na seznamu nezaželenih piscev zaradi svojih odkritih protirežimskih stališč.
