CERKLJE NA GORENJSKEM
Hribarjeva vila s spominsko sobo
Nasproti župnijske cerkve Marije vnebovzete stoji secesijska Hribarjeva vila. Tu je letoval dolgoletni ljubljanski župan I. Hribar. Hribarjeva vila se ne uporablja v turistične namene. Osrednji del vile, spominsko sobo in park upravlja Gorenjska banka, v glavnem za lastne potrebe.
Borštnikova hiša in spominska plošča Ignacija Borštnika
Ignacij Borštnik se je bil rodil 1. julija 1858 v Cerkljah, kjer je tudi obiskoval osnovno šolo. Gimnazijo je končal v Ljubljani.
Borštnik se je leta 1882 v Ljubljani pridružil Dramatičnemu društvu. Prvič je nastopil z dramsko vlogo v enodejanki Svojeglaveži in se kmalu izkazal kot odličen gledališčnik. Vodstvo društva ga je poslalo na Dunaj v dramatično šolo, od koder se je leta 1886 vrnil v Ljubljano, vodil dramatično šolo in prirejal številne predstave v starem stanovskem teatru Dramatičnega društva.
Ob 25-letnici društva je bilo dograjeno Deželno gledališče ob tivolskem parku (današnja Opera) in ob otvoritvi leta 1892 je priredil ter režiral Jurčičevo Veroniko Deseniško. Pozneje je ustvarjal v Zagrebu, kjer je ostal 25 let, vendar je med tem velikokrat gostoval v Ljubljani. Deloval je pod psevdonimom Gorazd. Čas mu je naklonil vse večje vloge (Hamlet, Tartuffe, Rihard III.), kot Cankarjev Kantor je nastopil zadnjič. Najbolj zrela stvaritev gostujočega Borštnika je bila vloga Kantorja v Cankarjevem Kralju na Betajnovi.
Tik pred smrtjo se je vrnil v domovino, da bi igral v slovenskem gledališču in se posvetil vzgoji mladih gledališčnikov. Že bolan je blesteče odigral vlogo ritmojstra v Strindbergovi drami Oče. Kmalu po predstavi so ga odpeljali v bolnišnico, kjer 23. septembra 1919 umrl.
Borštnik je položil temelje slovenskemu in hrvaškemu realističnemu in naturalističnemu gledališču. Ni bil le igralec in režiser, temveč tudi pisec iger (Stari Ilija, Ni moj okus, Ponesrečena glavna skušnjava), prevajalec, filmski igralec, scenarist in pesnik (v pesmih, ki jih je objavljal v Ilustrovanem tedniku, je čutiti neizrekljivo hrepenenje po domači zemlji Gorenjski). V 37. letih, med letoma 1882 in 1919, je na gledaliških deskah oživil več kot 400 vlog. V slovenski kulturi je pojem tolikšnega formata kot Primož Trubar, Friderik Baraga, Anton Martin Slomšek, France Prešeren, Ivan Cankar, Jožef Plečnik, Jakob Gallus.
Na rojstni hiši je spominska plošča, v spominskem parku pa njegov doprsni kip.
Barletova hiša
Barletov memorial je gasilsko tekmovanje, s katerim se v Cerkljah vsako leto spomnijo na Frana Barleta, saj se je tu rodil ta starosta in organizator slovenskega gasilstva. Že v letih pred prvo svetovno vojno je bil vodilna osebnost v Zvezi kranjskih gasilskih društev, ki se je leta 1910 preimenovala v slovensko gasilsko zvezo. Njegova zasluga so knjige in gasilski predpisi v slovenskem jeziku. Bil je tudi urednik gasilskega lista Gasilec. Vloga Frana Barleta ni bila zgolj pobudniška ampak tudi vizionarska in strokovna, o čemer pričajo njegova strokovna besedila. Zanimale so ga tehnike gašenja in gasilna oprema. S svojim delom in zaslugami za razvoj slovenskega gasilstva si je pridobil nazive častnega člana številnih gasilskih društev doma , njegov ugled pa se je preko članstva v tujih gasilskih zvezah razširil tudi daleč preko slovenskih meja. Na njegovo vlogo opominjata spominska plošča v Borštnikovi ulici in doprsni kip v spominskem parku.
Fran Barle se je rodil leta 1864 v Cerkljah, leta 1928 pa je v Ljubljani umrl.
