Na zahodnem delu osrednjih Kamniških Alp, med rekama Kokro in Kamniško Bistrico, ležijo vasi Šenturška gora, Apno, Ravne, Sidraž, Lenart, Viševca in Vrhovje. Vasi ležijo na južnem pobočju Krvavca in obsegajo precej površin v občini Cerklje na Gorenjskem. Naselja so skrita v razgibani pokrajini in enakomerno razmaknjena med seboj. Pod Krvavcem je več vodnih izvirov in zajetij pitne vode. Manjši potoki, ki izvirajo pod vasmi Ravne, Apno in Šenturška gora, se iztekajo v potok Doblic, ta v Pšato, ki se pred Domžalami izliva v Kamniško Bistrico. Potok Tunjščica pa priteče v Pšato v Mostah.
Lepa sončna lega je nedvomno vplivala na poselitev območja.
Na zahodnem robu pobočja Krvavca, nad dolino Kokre je lokacija z ledinskim imenom Gradišče. Je delno obdana s kamnito ograjo oziroma nasipom. Zaradi izjemne višinske lege je lokacija širšega slovenskega pomena in se uvršča med arheološke spomenike.
Naselitev na obmocju Krvavca je že zelo stara, tudi če izključimo arheološka najdišča oziroma starejša obdobja zgodovine. Zlasti naselji Štefanja gora in Šenturška gora sta med starejšimi, saj sta poimenovani po starih krščanskih patronih po Sv. Štefanu in Sv. Urhu, ki sta v času pokrščevanja praviloma zavzela svetniško mesto v starejših poganskih krajih. Nekateri menijo, da je bilo pobočje Krvavca naseljeno že v času Ilirov in Keltov.
Od 15. stol. dalje so na tem območju nastajale v krčevinah še nove planinske pristave in samotne kmetije.
Kraj se prvič omenja leta 1368 kot gora Svetega Ulrika. Skozi zgodovino so kraju še večkrat spremenili ime, Št. Urška gora, Šent Urhška gora do današnje Šenturške gore.
Na Šenturški gori je od leta 1874 do smrti 1897 leta živel in deloval župnik in naravoslovec Simon Robic. Deloval je kot botanik in je kot prvi v Sloveniji zasledil vrsto gliv, mahov in opazil različne alge in lišaje. Veliko vrednost ima tudi njegova zbirka hroščev in drugih členonožcev. Zbiral je tudi polže in odkril deset novih vrst. V škarpi pod pokopališčem je gojil kače, odkril je okostje medveda brlogarja, ki ga hranijo v muzeju. Bil je zaveden Slovenec. Kot geolog, palentolog in jamar je deloval v okolici Kamnika in si pridobil priznanje doma in v svetu. Njegovo ime nosi društvo za raziskovanje jam iz Domžal.
Pretežni del prebivalstva pred 200 leti je bil nepismen. Župniki so učili branja in računanja, toliko da so vedeli, koliko kaj stane in če se je kaj prodajalo. Od leta 1880 naprej so hodili v šolo v Cerklje samo fantje, starejši od 10 let (dekleta ne), dvakrat na teden peš po stari poti. Leta 1893 je župnik Simon Robic ustanovil zasilno šolo v stari mežnariji. V šolo so hodili vsi otroci, njegova sestra Neža pa jih je učila gospodinjski pouk. On je naredil tudi načrt za šolo, ki je bila dograjena leta 1905. Ta šola je služila svojemu namenu do leta 1980, odkar se vsi otroci z avobusom vozijo v večjo šolo v Cerklje na Gorenjskem. Večkrat se je zgodilo, da ni bil nihče vpisan v prvi razred, pouk pa je bil za dva ali celo štiri razrede skupaj v eni učilnici.
Cerkev je bila skozi zgodovino središce kulturnega dogajanja. Cerkev Sv. Urha na Šenturški gori stoji na zelo lepem mestu na robu vasi s kamnitim obzidjem, s čudovitim razgledom. Okoli nje je pokopališče.
Pred leti je bil pod zvonikom ob cerkvi najden kamnit kip škofa sv. Urha s poškodovano glavo in rokami. To so sledovi, ki so jih pustili Turki. Cerkev je bila večkrat prezidana, zadnjič v baročnem slogu leta 1764 in prepleskana leta 1920, ko je bil tu župnik Jakob Ogrizek. Slike J. Tavcarja in slikarja Simona Ogrina iz Vrhnike spadajo med pomembna slikarska dela v slovenskih cerkvah. Dva oltarja sta delo podobarja M. Peternela.
Takoj, ko je prišel Simon Robic, leta 1874, se je lotil olepševanja cerkve. Vhod je bil iz zahodne strani; prestavil ga je na vzhod, naredil je zvonik, dal je narediti oltar in klopi, ki so ročno delo, prestavil je pokopališče in ga naredil ob cerkvi, tudi župnišče je njegova zasluga. Leta 1879 je bila cerkev iz podružnične, proglašena za farno cerkev.
Cerkev Sv. Lenarta je podružnična cerkev fare Šenturška gora. Stoji na pašniku ob gozdu nad vasjo, od naselja oddaljena kakih 10 minut hoda. Cerkev je manjša in zelo stara. Leta 1747 je bila prezidana v baročnem slogu. V cerkvi so lepo ohranjene podobe križevega pota. Zadnjič je bila obnovljena leta 1992.
V našem kraju je ohranjenih še nekaj starih stanovanjskih hiš, po načinu gradnje predalpskega tipa z značilnimi ganki in starimi slikarijami na zunanjih stenah hiš, stare kašce, sušilnice sadja, kmečko orodje, staro pohištvo, slike in podobno. če želimo ohraniti nekaj te kulturne dediščine, bi morali tudi za to nameniti nekaj sredstev.
Nov dom na Krvavcu, odprt 6. septembra 1925, je omogočil Krvavcu hiter razvoj. Žičnico so zgradili leta 1958. Obenem z obiskom smučarjev pa je Krvavec postal zanimiv tudi za tako imenovane "vikendaše", ki jih je samo na Ambrožu pod Krvavcem okoli 100, v Apnu in na Šenturški gori prav toliko, še nekaj pa tudi v ostalih vaseh.
V kmetijstvu so z razvojem mehanizacije ter z uporabo umetnih gnojil nastale povsem nove razmere. Tako se je predvsem zelo povečala razlika med učinkovitostjo pridelovanja v ravninskem svetu v primerjavi s hribovitim oziroma razlika med predeli, kjer je mogoča mehanizirana obdelava in tistimi, kjer je le ta otežkočena. Poleg tega je v povojnem obdobju zaradi razvoja industrije ter zapostavljanja razvoja predvsem v hribovitih območjih prišlo do opaznega zaostajanja v razvoju, ki je bilo posebej očitno v predelih s slabšimi možnostmi za pridobivanje dohodka iz gozda ali zaposlitve v industriji. To je povzročilo množično odseljevanje zlasti delovno aktivnega prebivalstva in mladine ter opuščanje kmetovanja. Kmetijske površine so se tako obdržale predvsem na ravninah, zmanjšale pa so se najbolj v gričevju in hribovju.
Upadanje števila prebivalcev se je zaustavilo. Mladi ostajajo doma na kmetijah ali pa jim domači pomagajo zgraditi hišo v domačem kraju. Tudi v mestih je težko najti delo in stanovanje. Na rahlo povečanje prebivalstva pa vpliva tudi nekaj stalno živečih vikendašev.
Nekoč je glavna cesta vodila na Poženik. Leta 1962 pa je bila zgrajena nova cesta iz vasi Grad nad Cerkljami, do vasi Rave, Apno in Šenturška gora, leta 1965 pa je bila podaljšana do Sidraža. Najprej ozka makadamska, danes pa po večkratnih razširitvah moderna asvaltirana. Leta 1972 je bila narejena cesta do Lenarta in Jagošcev, pa tudi na Viševco in Vrhovje.
Leta 1985 so krajani sami zgradili telefon z enakimi prispevki, kar je bila pomembna pridobitev predvsem za oddaljene vasi.
Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 in novo nastale občine Cerklje na Gorenjskem, pa smo posodobili še nekaj cest, poskrbeli za odvoz smeti, dogradili krajevni in gasilski dom, obnovili kamniti zid okoli cerkve ter zgradili mrliške vežice.
Janko Rebernik
