Veličastna župnijska cerkev Marije Vnebovzete arhitekta Leopolda Hoferja iz leta 1777 v Cerkljah na Gorenjskem pod vznožjem Krvavca in Grintovcev je doživela že veliko izjemnih slovesnosti. Na nedeljo, 28. junija, le dan pred godom apostolov Petra in Pavla, pa prav posebno – zlato mašo rojaka Maksa Ipavca. Posebno tudi zaradi tega, ker so njegovo novomašno daritev, ki je bila načrtovana 4. julija 1976 na državni praznik dneva borca tedanje komunistične oblasti prepovedale; bila je nato v vsem sijaju 18. julija za novo mašo prav tako cerkljanskega rojaka že rajnega Lojzeta Kepica.
Tudi tokratna slovesna mašna daritev Maksa Ipavca 50 let pozneje je bila nekaj posebnega. Prvi hip, na pogled, žalostna, kajti zlatomašnik Maks je bil pri njej deloma na invalidskem vozičku – zaradi napredujoče sladkorne bolezni so mu kirurgi odrezali desno nogo pri kolenu – deloma pa si je pomagal z opornicami. Vendar le na zunaj, kajti kljub temu je vso mašo prežemala velika hvaležnost za dar Bogu zvestega, v življenju in zdravju močno preizkušenega, a Stvarniku in Devici Mariji vseskozi zvestega in pri ljudeh močno priljubljenega duhovnika.
To so potrjevale besede vseh govornikov od uvodnega pozdrava tajnika ŽPS Cerklje Josipa Mihalica, slavnostnega govornika salezijanca mag. Marka Košnika, župnika župnije sv. Janeza Boska v Mariboru in ravnatelja tamkajšnje skupnosti, župana občine Cerklje na Gorenjskem Franca Čebulja, Maksovega brata Jožeta ter domačega cerkvenega ključarja Janeza Narobeta.
Ko je bila Družina še polna fotografij novomašnikov …
Slavljenec pa se je zahvalil Bogu za dar duhovništva in Božji Materi za vse milosti, ki mu jih je izprosila, saj se je rodil prav na praznik Rožnovenske Matere Božje 7. oktobra 1951 očetu mizarju Maksu in materi Mariji »pri Slivarjevih« v Zalogu pri Cerkljah na Gorenjskem. Tudi za vse hudo in boleče, kar je prestal od mladih let vse do operacije desne noge, ki mu je, ker je bila pravočasna (odločitev je moral sprejeti takoj), rešila življenje. Sladkorna bolezen, s katero se je spopadal že leta in je vse bolj napredovala, pa ga je, kot tudi vse navzoče pri slovesni maši, opozarjala, kako krhko in ranljivo je tudi duhovnikovo življenje. Med drugim njegovega »kolega« v bogoslovskih letih, župnika župnije Šmarca-Duplica Janeza Gerčarja, ki je zaspal v Gospodu po težki bolezni 26. junija 2026. Spet bo ena župnija ostala brez duhovnika. Čisto drugače pa je bilo leta 1976, ko je Maks pel novo mašo, je bila Družina polna fotografij novomašnikov. V tokratni jih je le pet, neprimerljivo manj kot jubilantov. Maksov sošolec z Gimnazije Poljane Lojze Kepic že dolgo počiva na Božji njivi v Cerkljah, prav tako genialno nadarjeni Viktor Gerkman, klinični psiholog (z obema je Maks obiskoval omenjeno gimnazijo in bil gojenec prvega rodu malosemeniščnikov v Šempetru v Ljubljani) pa na brezjanskem pokopališču. Maks se je v svoji zahvali spomnil obeh.
Zgled preprostega duhovnika, blizu Bogu in ljudem
Josip Mihalic je v uvodni besedi pri maši, tudi že zahvalni obenem, dejal: »Hvaležni smo za vaše zvesto služenje Cerkvi, za vaše knjige, članke in razmišljanja, s katerimi ste mnogim približali lepoto vere, predvsem pa za zgled preprostega duhovnika, ki ostaja blizu Bogu in ljudem.« Poudaril pa je ključno: »Naj bo današnja evharistija predvsem hvalnica Bogu za dar duhovniškega poklica. Obenem ga prosimo tudi za nove duhovne poklice, da bo tudi prihodnjim rodovom podarjal dobre in zvesto vdane duhovnike.«
Dar, pot in milost
Zlatomašni govornik Marko Košnik je svoje besede zjedril okrog treh poudarkov: daru, poti in milosti. Ob njih pa, kako so se uresničevali v jubilantovem življenju, duhovniškem in pisateljskem delovanju, pri katerem je bil zelo plodovit, vendar se mu je moral na župnijah ob obilnem drugem delu tudi odpovedovati. Ni pa se, tudi za ceno ur nočnega počitka, branju knjig. »Ljubezen do pesmi, knjig ti daje sposobnost prepoznavanja vrednosti življenja, smisla in potrebnost trpljenja in te je naredila za duhovnega spremljevalca in voditelja. Upam si reči, da je med duhovniki malokateri, ki bi prebral toliko knjig.« Omenil je tudi ugotavljanje apostola Pavla, ki je Maksu še posebej pri srcu, si je njegove besede izbral za novomašno geslo: Dovolj ti je moja milost, moč se v slabosti spopolnjuje. Za zlatomašno geslo pa: Čisto srce, o, Bog mi ustvari in duha stanovitnosti v meni obnovi. (Ps 51,12)
Cerkljanski župan Franc Čebulj je še zlasti omenil Maksovo povezanost s Cerkljami, zanimanje za dogajanja v rojstni župniji in občini, posebej pa občudovanje lepot kraja. Pohvalil ga je, kako je v svojih knjigah močno poudarjal ljubezen do domovine, pri tem pa navajal slovite slovenske ustvarjalce poezije in proze.
Maksov brat Jože je za njim recitiral Gregorčičevo pesem Daritev bodi ti življenje celo, ki jo je novomašniku izrekel pred petdesetimi leti, jo je potrjeval kot duhovnik. Daritev Bogu in ljudem.
Cerkveni ključar Janez Narobe pa se je nazadnje, mestoma duhovito, sprehodil skozi celotno slavljenčevo življenje.
Izjemno petje cerkljanskih cerkvenih pevcev
Zlatomašno slovesnost je močno povzdignilo petje združenih cerkljanskih pevskih zborov pod vodstvom prof. Damijana Močnika. Še posebej njegove maše v čast sv. Frančišku Asiškemu ob 800. obletnici njegove smrti, katere se letos slovesno spominjamo. Pod cerkveni svod pa sta še posebej močno zadoneli pesmi skladatelja rojaka prelata Franceta Kimovca Ti si Peter skala in Zgodnja Danica.
Stisk roke z željo po srečanju na biserni maši
Nazadnje so vsi udeleženci maše še segli v roko zlatomašniku Maksu in mu zaželeli še mnogo let. Po maši pa se osebno srečali z njim pri pogostitvi v senci dreves.
Domači župnik Martin Leban se je izkazal tudi kot pozoren gostitelj, ko je bil vseskozi ob jubilantu, ga je tudi vozil na invalidskem vozičku.
Upravičeno lahko rečemo, da je zlatomašnik Maks z njega, pri hoji s pomočjo opornic ter oprt ob oltarno mizo zelo močno pričeval za Boga. Zlasti s petdesetletno zvestobo Njemu, v zadnjem času pa v velikih preizkušnjah.
Naj mu Bog daje moč tudi v prihodnje!
Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič
